was successfully added to your cart.

Slovenski blog

Toliko izbir in tako malo volje

By August 3, 2020 Comments
Čutiš klic, preveč imaš vsega, strah te je, se ne znajdeš, ali nimaš moči, da bi nekje vrgel-a sidro in pričel-a graditi od tam…

 

Stranke so težke, izčrpavajo te, na drugi strani so šefi, ki so težki in te tudi izčrpavajo. Ne moreš več gledati sprenevedanj, ne zdržiš več pritiskov. Ne veš kdo bolj trpi, ti ali tisti, ki pritiska nate. Vsa ta hierhija in gonja po uspehu nima več smisla.

 

Vlagaš, gradiš, držiš svojo vodo nad glavo, iščeš rešitve, a zadaj ostaja strah. Strah pred izgubo materialne varnosti, ugleda v očeh tvojih prijateljev, morda strank ali sodelavcev, strah pred izgubo partnerskega odnosa.

 

Toliko je kaj pa če-jev… Kaj pa če zbolim, časi so tako negotovi, kaj če ne bom uspel-a plačevati računov, kaj če me prijatelji ne bodo več cenili, ker ne bom mogla več biti tako cool. Ker tudi to stane. Potrebno je kupiti kaj za obleči, pa seveda iti na to in ono potovanje.

 

Toliko misli, toliko čustev, toliko neznank…Odločnost pojenjuje.

 

Kaj pa če bi olupil-a vse te plasti utvare, da utvare, in se uspel-a prebiti do svojega notranjega templja, pred vratmi katerega bi pustil-a strahove, dvome, jezo nase, nezadovoljstvo. Ko bi odložila vse to, bi ti ostala čista moč in to moč bi lahko vzel-a s seboj v ta notranji tempelj. Tam so namreč vsi odgovori na tvoja vprašanja.

 

Stati pri miru, se držati znanega in na videz varnega ali iti po svoji poti, ki je sicer še ne vidiš jasno, a veš, da je potrebno narediti prvi korak, nato drugi in tretji. Vendar tvoj višji jaz, tvoj duh vidi širše in ve. Ne veš, kaj te čaka na neznani poti, seveda ne, če pa po njej še nisi hodil-a. A dobro veš, kaj te čaka na stari poti. Vse zgoraj našteto, zmeda, jeza, naveličanost, hrepenenje, tudi veselje.

 

Kako zbrati pogum za odločilni korak in zbrati ter vložiti energijo v svoj koncept delovanja, v svojo idejo in predvsem v res svojo verzijo življenja, po kateri duša hrepeni že tisočletja?

 

Naj delim s teboj svojo zgodbo o tem, kako sem stopila na samostojno pot, izven sistemov in izven okvirjev, v katerih sem dotlej živela.

 

20 let, že kot študentka, sem razmišljala o tem, kako bi rada imela nek svoj posel. A nisem imela pojma, kako začeti. Nisem imela podjetniške miselnosti, še manj žilice. Pravzaprav nisem imela pojma o tem. Tako sem v svojih zgodnji 20-tih želela postati organizatorka porok. Ko sem se lotila raziskovanja trga, ki je izgledalo tako, da sem odprla takrat še telefonski imenik in sem poiskala organizatorje porok ter videla, da to že trije počno, idejo opustila. Imela sem namreč neko fiksno idejo, da to lahko počne samo en. »there can be only one«, ha, ha… Vztrajnosti pa nič. Zakaj sem bila med stotimi ljudmi, ki so skupaj z menoj končali študij novinarstva, smer marketing? To mi ni potegnilo, da če je lahko toliko novinarjev naprimer, je lahko tudi več organizatorjev porok.

 

Čas je tekel, šla sem v službo, v eno, drugo, v tretjo… a hrepenenje je ostajalo. Postala sem mama prvič, čas je tekel, nato po treh letih in pol še drugič mama in tukaj se je nekaj spremenilo. Spremenila sem SE. Vmes v vsem tem času sem se še naprej izobraževala, razvijala sem svoje nevidne všečine, predvsem zaupanje vase, v svojo intuicijo, veščine uresničevanja. Ko sem se po drugi porodniški vrnila v službo, smo otroka in še jaz za povrh po treh mesecih zboleli. To za nas ni bilo in do danes ni normalno stanje, saj smo sicer dobrega zdravja. Vse bolj se je v meni krepil nesmisel mojega početja, in sicer da zjutraj zgodaj vstajam, hitim v službo, v kateri sem mimogrede uživala, rada sem počela, kar sem počela, nato takoj po službi odhitim v vrtec po otoka, nato pa nam ostane še čisto malo časa zase. Dvakrat na leto grem na počitnice in to je to. Kaj šele, če je potrebno enega ali drugega otroka kam peljati, na kak pregled, ki je seveda zmeraj terminsko med službo, itn. Tu in tam se je seveda pojavljala misel na to, kaj bi lahko počela. Delala sem s slovenskim jezikom, torej tujina odpade, saj pisanje v angleščini, ki jo najbolje obvladam izmed tujih jezikov, ne pride v poštev. Kdo pa me bo vzel? Kaj torej? Slovenija je tako mala. Zame ni prostora tukaj. Nimam pojma, kako bi se sploh česa lotila. Da, toliko misli sem imela in nobena ni bila po sistemu približevanja k temu, kar si želim.

 

PREBUJENJE

 

Vse dokler se nekega dne nisem zbudila in začutila, kako me nekdo potiska z dlanjo v hrbet. Bilo je čutiti kot da me neka resnična oseba potiska z dlanjo v hrbet in pravi: Pojdi na svoje. Pojdi na svoje. Pojdi na svoje. Bilo je moje nežno vodstvo.Takrat se je tudi v moji zavesti prižgala AHA lučka. Jasno sem vedela, kaj in kako bom naredila ter pričela uresničevati samostojno pot še isti dan. Trajalo je sicer nekaj mesecev, da sem nanjo lahko stopila, letelo je nekaj polen pod noge in veliko odpora je bilo čutiti, a mi je uspelo. Ni bilo namreč nobenega dvoma o tem.

 

Ostalo je, kot temu rečemo zgodovina, polna razvoja, vzponov in padcev, učenja in bogatih izkušenj, ki so me oplemenitile. Predvsem pa so me oplemenitile čudovite osebe, ki so kot moje stranke, mastermind partnerke, mentorice ali kako drugače pričele vstopati v moje življenje. Nikoli jih ne bi spoznala, če ne bi naredila tega odločilnega koraka in nikoli ne bi obogatila svojega življenja v vseh pogledih. Nikoli ne bi postala soavtorica orakeljskih kart OKO in nikoli ne bi izdala knjige v Angleščini in še manj bi izvajala svoj avtorski oddih na Havajih in plavala z delfini. In še tole, moje prve kovčing stranke so govorile Angleško, bile so iz Anglije, Avstralije in ZDA. Toliko o tem, da kot novinarka, oziroma PR-ovka in strokovnjakinja za marketing, ki pri svojem delu uporabljam pretežno Slovenski jezik, ne morem delati v angleškem jeziku.

 

Če bi vedela, če bi že takrat, toliko let nazaj obstajali takšni kovčing programi kot jih imamo na voljo danes, ob pomoči katerih lahko vsak, ki ima voljo in željo, stopi na pot svojega srca in uspe… Ni jih bilo, naša generacija jih je ustvarila. Ustvarila jih je, ker je obstajala potreba po tem. Na eni strani notranja potreba vseh nas mentorjev po tem, da se izrazimo drugače, morda bolj avtentično. No vsaj pri meni je prevladala ta potreba, poleg tega pa še, da svoja znanja zapakiram na svoj način in predvsem, da sem lahko bolj učinkovita in služim svojim strankam, in da je delo pomenljivo, ko vidim rezultate in hvaležnost na obeh straneh. Na drugi strani pa je obstajalo povpraševanje po tem. Ljudje so bili in so še željni sprememb in globine. Moje osebno mnenje je, da tako napredujemo tudi kot družba, saj v odnosu mentor ali pa terapevt – stranka ni prostora za pritiske, laži, manipulacije.

 

Ali želiš izvedeti, kaj vse je potrebno za igradnjo posla, ne gradov v oblakih, ki rastejo na podlagi misli kot so:

  • če mi je namenjeno, se bo že samo razvilo,
  • ko bom imel-a čas bom,
  • nekaj me blokira,
  • ni še čas,
  • mož me ne podpira…

 

Dogovori se z menoj za uvodni pogovor, v katerem te bom korak po koraku popeljala čez vse, kar potrebuješ za to, da lahko radostno ustvarjaš v svojem srčnem poslu, predvsem pa čez to, kar sem sama MORALA narediti in razviti, da lahko sedaj ustvarjam sisteme in skupnosti, ki so pomenljivi, ob katerih se sama počutim nekaj vredna in predvsem na podlagi svojih vrednot.

 

Klikni tukaj, odgovori na nekaj vprašanj in rezerviraj svoj termin.

 

Z ljubeznijo, Tamara

Author Tamara Belsak

More posts by Tamara Belsak